Center odličnosti Okoljske tehnologije
Jamova 39
1000 Ljubljana
Slovenija
 

INŠTITUT ZA FIZIKALNO BIOLOGIJO

Kronični test strupenosti z vodno lečo Lemna minor (ISO/DIS 20079, ASTM 1992). Uporaba višjih rastlin v strupenostnih testih je vse bolj razširjena. Za izcedne vode deponije trdih odpadkov je test z vodno lečo izredno primeren. Strupenost vzorca, v katerem leča raste, se odraža kot zaviranje rasti. Zaviranje se določa s štetjem zelenih členkov po sedmih dneh izpostavitve vzorcu. Kot dopolnilni parameter se meri tudi površina členkov, klorofil ali suha teža.

Akutni test strupenosti z bakterijo Vibrio fischeri (ISO 11348, DIN 38412-34). Testiranje strupenosti z bakterijo Vibrio fischeri (NRRL B-11177) temelji na meritvah njene bioluminiscence. Metodo se uporablja za testiranje strupenosti vode, sedimentov in zemlje. Bakterijska bioluminiscenca je neposredno povezana s celičnim dihanjem, zato vsaka sprememba celične aktivnosti (npr. zaradi strupenosti okolja) preko spremenjenega nivoja dihanja vpliva na količino oddane svetlobe. Bolj kot je vzorec strupen, manj svetlobe oddajajo bakterije v testni suspenziji, stopnja inhibicije pa je sorazmerna strupenosti.

Monitoring aktivnosti fotosinteze in stresa rastlin z metodo pulzno modulirane meritve fluorescence klorofila (OS5-FL Modulated Fluorometer, Opti Sciences). Prenosni fluorometer omogoča meritve fluorescence klorofila pri dnevni svetlobi ne glede na njeno jakost in spekter. Z napravo lahko merimo parametre fotosinteze rastlin na terenu, ugotavljamo stres in toleranco rastlin zaradi prisotnosti onesnaževal v zemlji, vodi in zraku, merimo vnos in specifično učinkovanje herbicidov, ugotavljamo okoljski stres (fotoinhibicija, zmrzal, vročina, pomanjkanje hranil, ipd.).

Reflektometrija rastlin, meritve koncentracije klorofila in spektrofotometrija okoljskih vzorcev s prenosnim spektrofotometrom (USB2000 Miniature Fiber Optic Spectrometer in USB-ISS-VIS snap-on cuvette holder and visible light source, Ocean Optics).

Mapiranje vegetacijskih indeksov v ekoremediacijskih sistemih. Vegetacijski indeksi so spektralne transformacije dveh ali več pasovnih širin spektra odbite svetlobe s površine vegetacije. Z njimi dobimo prostorsko in časovno informacijo o fotosintetski aktivnosti, vrsti in morfologiji rastlinske združbe in nam omogočajo monitoring njenih sezonskih, letnih in večletnih fizioloških, strukturnih, fenoloških in biofizikalnih parametrov. Rastline močno absorbirajo v rdečem delu spektra (fotosinteza) in zelo razpršijo bližnjo infra rdečo svetlobo zaradi sipanja na meji voda-zrak v celičnih stenah gobastega tkiva. Povišana reflektivnost v rdečem pomeni manjšo fotosintetsko aktivnost, znižana reflektivnost v bližnjem IR pa vodni stres. Vegetacijski indeksi so normalizirani količniki obeh reflektivnosti in so merilo celovitega stresa rastline. Slika predstavlja mapiranje vegetacijskega indeksa na primeru rastlinske čistilne naprave. Višje vrednosti indeksa (zeleno) pomenijo boljšo kondicijo vegetacije, rjavo in modro je mineralna podlaga.